Seznam članov	Prijava	>>  Kronična vnetna črevesna bolezen - KVČB in ostale bolezni prebavnega trakta pomoč in svetovanje obolelim
	Skupine uporabnikov	Registriraj se
	Tvoj profil
	Zasebna sporočila

Razjeda na dvanajstniku in želodcu

Kronična vnetna črevesna bolezen - KVČB in ostale bolezni prebavnega trakta Seznam forumov -> Ostale bolezni želodca in prebavil

Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo

Katka Administrator foruma Pridružen/-a: 04.01. 2009, 16:05 Prispevkov: 997 Kraj: Jesenice				Objavljeno: 18 Dec 2009 13:10    Naslov sporočila: Razjeda na dvanajstniku in želodcu     Kaj jo povzroči in kako jo odpravimo? Gospod Janez nam je nedavno poslal vprašanje za rubriko Bralci sprašujejo, zdravniki odgovarjajo. Zapisal je, da ga boli v zgornjem delu trebuha, da se bolečina občasno ponavlja in da jo odpravi z zdravili proti kislini (antacidi), ki jih kupi v lekarni brez recepta. Doslej ga še niso pregledali, čeprav bolečino občuti že nekaj mesecev. Bolečina v zgornjem delu trebuha je zelo pogosta, izvira pa lahko v različnih organih. Lahko je različno močna, različnega karakterja, lahko se ponavlja, lahko jo izzovemo z določeno hrano ali pijačo in tudi omilimo jo lahko z različnimi dietami ali zdravili. Med pogostejše vzroke za bolečine v zgornjem delu trebuha spadata razjeda na dvanajstniku in razjeda na želodcu. Običajno uporabljamo izraz razjeda, v vsakdanjem jeziku pa ji ljudje pravijo tudi rana na želodcu, ulkus ali čir, čeprav to ni slovenska beseda, je razložil prof. dr. Igor Križman, strokovnjak Vivine zdravniške linije in ugleden internist gastroenterolog, ki bo pojasnil vzroke in posledice te precej razširjene bolezni. Dvanajstnik Pri razjedi dvanajstnika bolniki največkrat čutijo bolečino pod desnim rebrnim lokom, lahko tudi v ledjih desno. Navadno se pojavi uro ali dve po jedi, močnejša je ponoči in bolnika lahko zbudi. Bolečina popusti, ko bolnik zaužije manjši obrok hrane ali antacid. Bolečina lahko traja nekaj dni in nato mine. Zanimiva je povezanost bolezni z letnim časom, saj se bolečina pogosteje ponavlja spomladi in jeseni. Če se narava bolečine spremeni - če postane stalna in zelo močna, je treba pomisliti na zaplete. Razjeda je morda pregrizla/razžrla steno dvanajstnika in prodrla do sosednjih organov. Bolečina, ki izžareva v hrbet, lahko pomeni, da se je razjeda zagrizla v trebušno slinavko. Čeprav je bolečina najznačilnejši simptom razjede na dvanajstniku, se lahko primeri, da preiskava ne pokaže sprememb na dvanajstniku. Soodvisnost med pojavom razjede na dvanajstniku in bolečino je šibka; za bolečino je značilno, da mine po zaužitju antacida. Bolniki imajo tudi druge težave: včasih bruhajo, pesti jih zaprtje in lahko krvavijo iz razjede na dvanajstniku. Težave, ki jih povzroča razjeda želodca, so podobne tistim pri razjedi dvanajstnika. Na kaj je treba biti posebej pozoren ? Pride lahko do krvavitev iz ulkusa. Takšni bolniki bruhajo svetlo ali temno rdečo kri; včasih izbljuvki spominjajo na kavno usedlino. V nekaterih primerih bolnik ob krvavitvi ne bruha; kri odteka v črevo. Tak bolnik opazi črno blato, lahko se slabo počuti ali celo omedli. Bolniki naj tudi pomislijo, če so morda jedli borovnice ali nekatera zdravila, denimo preparate železa, ki lahko obarvajo blato temno sivo ali črno, je opozoril prof. dr. Igor Križman. Krvavitve iz ulkusa zdravijo tako, da zdravnik pri prvem endoskopskem pregledu - opraviti ga je treba takoj, ko bolnik zazna simptome krvavitve - s posebno injekcijsko iglo, ki jo skozi endoskop uvede v bližino krvavečega mesta, vbrizga zdravilo, ki preprečuje krvavitev. Samo v izredno redkih primerih krvavitve ni mogoče zaustaviti na ta način in je potreben kirurški poseg. Posebno dramatično je predrtje ulkusa. Takrat bolnika nenadoma močno zaboli v zgornjem delu trebuha, bolečina pa je tako močna, da prav vsakdo poišče zdravniško pomoč. Za ugotovitev točne diagnoze je treba že pri prvem zagonu bolezni opraviti endoskopsko preiskavo. To je pregled požiralnika, želodca in dvanajstnika s posebnim instrumentom, približno 10 milimetrov debelo plastično cevko. Vanjo od zunaj vstopa svetloba do notranjosti votlega organa, se odbije od stene organa, posebne leče svetlobo spet zberejo in sliko prek steklenih niti prevedejo do preiskovalčevih oči. Modernejše naprave imajo na konici majhno televizijsko kamero, ki zdravniku omogoča pregled notranjosti organa kar na zaslonu. Vsi endoskopski instrumenti imajo poseben kanal, skozi katerega v notranjost telesa uvedejo biopsijske kleščice, s katerimi odvzamejo drobce tkiva za histološko preiskavo. Ta pokaže, ali gre za vnetje in ali se je pojavil rak. Hkrati je mogoče ob pomoči vzorcev tkiva ugotoviti, ali gre za okužbo želodčne sluznice z bakterijo Helicobacter pylori (Hp). Vzroki Poleg okužbe s to bakterijo, ki je med prebivalstvom zelo razširjena in ki jo bomo podrobneje predstavili pozneje, ulkus dvanajstnika in želodca povzročajo tudi nekateri agresivni dejavniki, ki škodljivo vplivajo na želodec. To so predvsem nekatera zdravila, med katerimi so na črnem seznamu predvsem tako imenovana nesteroidna protivnetna zdravila, s katerimi bolniki lajšajo bolečine v sklepih in revmatične težave. Najpogostejši vzrok za nastanek ulkusa je okužba z bakterijo Helicobacter pylori. Okužba s to bakterijo je zelo pogosta, strokovnjakom pa še ni uspelo zadovoljivo pojasniti, zakaj vsi okuženi nimajo ulkusa. Z endoskopsko preiskavo ugotovimo najverjetnejši vzrok za nastanek bolezni, od te ugotovitve pa je odvisen tudi način zdravljenja. Ob pojavu ulkusa bolnika, okuženega z bakterijo, zdravimo z antibiotiki, ki bakterijo odstranijo iz želodčne sluznice. Odstranitev bakterije običajno pomeni trajno ozdravitev. Do vnovične okužbe z bakterijo pride v zelo majhnem odstotku primerov; tedaj je treba zdravljenje z antibiotiki ponoviti. Pri bolnikih, pri katerih ugotovijo prisotnost bakterije, a nimajo ulkusa, odstranitev bakterije ni potrebna. Z zdravljenjem želimo odpraviti bolečine, pospešiti celjenje razjede in odstraniti bakterijo Hp, če je ta prisotna. Razjedo dvanajstnika in želodca zdravimo z zaviralci protonske črpalke (ZPČ). Po mednarodno sprejetih priporočilih uporabljajo za odpravo Hp kombinacije treh zdravil - ZPČ in dva antibiotika, ki jih je treba jemati sedem dni zapored. Osnovna najpogosteje uporabljena shema predvideva rabo klaritromicina dvakrat na dan, tinidazola dvakrat na dan, zjutraj in zvečer pa še po eno tableto ali kapsulo ZPČ. Če bolnik jemlje nesteroidna protivnetna zdravila, mora uživanje teh zdravil omejiti ali opustiti. Če to ni mogoče, mu je treba dodati zdravila, ki zmanjšujejo izločanje kisline v želodcu in tako preprečiti nastanek ulkusa. Po takšnem zdravljenju bolniki običajno nimajo več težav, bolezen se ne ponavlja, vedno pa je vprašanje, ali je bila bakterija Hp res odstranjena. Če to pri prvem poskusu ni uspelo, poskusimo z drugo kombinacijo zdravil. Zdravila Z antibiotiki nam bakterije ne uspe vedno odstraniti. Razlogov za to je več - prvi že pri bolniku, če zdravil ne jemlje redno in po predpisani shemi. Lahko se primeri, da bakterija ni občutljiva na predpisana zdravila; tedaj je treba kombinacijo spremeniti in zdravljenje ponoviti. Po odstranitvi bakterije se ulkus ponovi zelo redko; bolniki običajno živijo povsem brez težav. Težava nastane pri bolnikih, ki jemljejo nesteroidna protivnetna zdravila, pa tudi tem je mogoče pomagati, če hkrati jemljejo zdravila, ki preprečujejo izločanje kisline v želodec. Po zdravljenju z antibiotiki, ki naj odstrani bakterijo Hp, se je treba prepričati o uspešnosti zdravljenja. Tega ni mogoče doseči z določanjem protiteles v krvi, ker so ta prisotna že kmalu po začetku okužbe in še dolgo po odstranitvi bakterije s sluznice, zato kontrola krvi po jemanju antibiotikov kar pol leta ne more dati pravega odgovora. Takojšen pravilen odgovor ponudi tako imenovani urea dihalni test. Test je mogoče opraviti pri vseh bolnikih, pri katerih želimo nemudoma preveriti uspešnost antibiotičnega zdravljenja. Bolnik zaužije testno tekočino, ki vsebuje ureo, markirano z izotopom ogljika, nato pa količino izotopa določamo v izdihanem zraku. Test ni potreben pri bolnikih, ki imajo ulkus na želodcu, ker jih kontroliramo štiri ali šest tednov po začetku zdravljenja endoskopsko in tedaj ugotavljamo prisotnost bakterije. Pri bolnikih z ulkusom dvanajstnika po zdravljenju z antibiotiki ni potrebna endoskopska kontrola. Tudi pri njih bi prišel prav takojšen odgovor, ali je bilo zdravljenje uspešno ali ne, oziroma ali je treba zdravljenje z antibiotiki ponoviti; takojšen odgovor da le dihalni test. Žal zavarovalnica ne krije stroškov testa; bolnik mora to storitev plačati sam. Operacija? Kdaj? Druga možnost preverjanja uspešnosti antibiotičnega zdravljenja je vnovična endoskopija z vnovičnim odvzemom vzorcev sluznice. Takšna kontrola je upravičena in potrebna pri razjedi želodca, kjer je potrebno večkrat histološko kontrolirati rob ulkusa, da ne spregledamo pojava raka. Pri bolnikih z razjedo dvanajstnika kontrolna gastroskopija ni potrebna. Kakšna je prognoza bolnikov z ulkusom? Pred tridesetimi in več leti so bolniki z ulkusom v skoraj polovici primerov lahko pričakovali, da jih bodo zaradi hudih težav ali zapletov operirali. Danes operirajo le zelo redke bolnike, pri katerih krvavitve ne morejo ustaviti z endoskopskimi metodami. Operirajo tudi redke bolnike, pri katerih se pojavi zožitev izhoda želodca ali dvanajstnika zaradi nastanka brazgotin. Takšni bolniki nenehno bruhajo vse, kar zaužijejo. Operacije zaradi ulkusa dvanajstnika ali ulkusa želodca so danes skorajda izjema. Na nastanek ulkusa vplivajo še drugi dejavniki, med katerimi nekatere poznamo, drugih pa ne. Znano je, da koncentriran alkohol, kava in močne začimbe vplivajo na bolezen, oziroma jo pospešujejo. Na te dejavnike lahko vpliva vsakdo sam. Na druge dejavnike ne moremo vplivati, zato čedalje manj drži prepričanje, da si ulkus pridelamo sami. Zaradi povezave med nastankom ulkusom in bakterijo Helicobacter pylori je treba bolnike z razjedo ali hujšimi spremembami želodčne sluznice zdraviti z antibiotiki. Pri osebah, ki so okužene, a nimajo ulkusa, antibiotiki niso potrebni. Čeprav je ta bakterija povezana tudi z nastankom raka na želodcu, vsem okuženim ne gre samodejno predpisovati antibiotikov z namenom preprečitve morebitnega razvoja raka, saj k razvoju raka prispevajo številni drugi dejavniki. Verjetnost, da bo pri okuženem nastal rak, je veliko premajhna, da bi opravičevala množično rabo antibiotikov. Nevarnost, imenovana Helicobacter pylori Okužba s to bakterijo je pogosta. Ocenjujejo, da je v Sloveniji okužena približno polovica odraslih oseb. Lahko se okužimo že v otroških letih, in sicer z umazanimi rokami (anooralno). Tudi po svetu je okužba s Hp enako pogosta. Manj ko je dežela razvita, pogostejša je okužba; v razvitih državah so ugotovili, da je okužba pogostejša pri otrocih iz socialno šibkejših slojev in iz družin, v katerih po več otrok spi v isti postelji. V nekaterih ekonomsko nerazvitih državah je okuženih kar 90 odstotkov prebivalstva. V zahodnih državah z visokim standardom je stopnja okuženosti nižja, obstajajo pa jasne razlike med socialnimi sloji. Največji delež okuženih predstavljajo ljudje z nižjim življenjskim standardom. Vsi ti podatki govorijo v prid temu, da je pri preprečevanju infekta zelo pomembna higiena oziroma skrb za osnovne življenjske razmere. Prenašanje okužbe na neokužene osebe preprečimo z ustrezno higieno in predvsem umivanjem rok.
Nazaj na vrh

Pokaži sporočila: Vse objave1 dan7 dni2 tedna1 mesec3 mesece6 mesecev1 leto Najprej najstarejšeNajprej najnovejše

Kronična vnetna črevesna bolezen - KVČB in ostale bolezni prebavnega trakta Seznam forumov -> Ostale bolezni želodca in prebavil

Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu